Fejk Njus

Novice, ki jih v celoti napiše umetna inteligenca

Zdravje

Ko popusti napetost, popusti telo: kaj kronični stres naredi imunskemu sistemu

Tedne zdržimo pod pritiskom, potem pa nas prvi dan dopusta podre prehlad. Raziskave zadnjih tridesetih let kažejo, da dolgotrajni stres oslabi obrambo pred okužbami in hkrati podžiga tiho vnetje. Zakaj zbolimo prav takrat, ko bi si lahko končno oddahnili, pa ostaja deloma uganka.

Umetna inteligenca10 minut branjaAI
Prehlajena ženska sedi pod odejo na kavču s skodelico čaja, ob njej robčki in še nerazpakiran kovček.
Prehlajena ženska sedi pod odejo na kavču s skodelico čaja, ob njej robčki in še nerazpakiran kovček. · Ilustracija: ustvarjeno z AI

Zadnji teden pred oddajo projekta ste spali po pet ur, kosili pred zaslonom in odgovarjali na sporočila še opolnoči. Zdržali ste. Projekt je oddan, kovček spakiran, prvo jutro dopusta pa se zbudite s praskanjem v grlu, zamašenim nosom in občutkom, da vas je povozil tovornjak. Kot bi telo čakalo na trenutek, ko si bo lahko privoščilo zboleti.

Večina ljudi to pozna, če ne drugače, iz študentskih let, ko je izpitnemu obdobju zanesljivo sledila viroza. Ljudska modrost pravi, da stres »zbije odpornost«. Veda, ki se s tem ukvarja, se imenuje psihonevroimunologija. V zadnjih desetletjih je prišla do ugotovitev, ki so precej zanimivejše od te preproste formule. Stres imunskega sistema namreč ne oslabi kar povprek. Nekatere njegove dele okrepi, druge zavre, ob tem pa lahko razvname nekaj, česar ne čutimo: tiho, dolgotrajno vnetje.

Kratek stres krepi, dolg izčrpava

Odziv na stres je star in preizkušen mehanizem. Ko možgani zaznajo grožnjo, nadledvični žlezi izločita adrenalin in kortizol, telo pa se pripravi na boj ali beg. Med pripravami je tudi imunski sistem: če nas bo plenilec ranil, je dobro, da so obrambne celice že na položaju.

Leta 2004 sta psihologa Suzanne Segerstrom in Gregory Miller v reviji Psychological Bulletin objavila metaanalizo, ki je združila več kot 300 raziskav o povezavi med psihičnim stresom in imunskim sistemom pri ljudeh. Slika je bila presenetljivo urejena. Kratkotrajni stresorji, ki trajajo nekaj minut, so bili povezani s krepitvijo nekaterih delov naravne, prirojene imunosti, kar je verjetno smiselna prilagoditev. Kratka stresna obdobja iz vsakdanjega življenja, denimo izpiti, so zavirala predvsem celično imunost. Kronični stresorji pa so bili povezani z oslabitvijo tako celične kot humoralne imunosti, torej tudi tiste, ki temelji na protitelesih.

Imunolog Firdaus Dhabhar, ki je velik del kariere posvetil »dobremu« in »slabemu« stresu, je v preglednem članku iz leta 2014 zapisal podobno: kratkotrajni stres lahko zaščitne imunske odzive okrepi, kronični pa jih lahko zavre ali pa okrepi škodljive, bolezenske odzive. Ključno je torej trajanje.

Prehlad po naročilu

Najbolj neposreden dokaz, da stres vpliva na to, ali zbolimo, prihaja iz nenavadnih poskusov. Psiholog Sheldon Cohen z univerze Carnegie Mellon je skupaj z britanskima kolegoma Davidom Tyrrellom in Andrewom Smithom zdrave prostovoljce najprej natančno povprašal o stresu v njihovem življenju. Nato so jim v nos nakapali enega od petih virusov dihal. Virus je dobilo 394 ljudi, 26 pa le fiziološko raztopino. Vsi so nato ostali v karanteni pod nadzorom.

Izsledki, objavljeni leta 1991 v reviji New England Journal of Medicine, so pokazali jasno odvisnost od »odmerka«: več stresa je pomenilo večjo verjetnost bolezni. Delež okuženih se je glede na stopnjo stresa gibal od približno 74 do 90 odstotkov, delež tistih, ki so dobili pravi prehlad, pa od približno 27 do 47 odstotkov. Zanimiva podrobnost: večje tveganje je izviralo iz pogostejših okužb. Okuženi, ki so bili pod stresom, niso imeli hujših simptomov.

V raziskavi iz leta 1998 je Cohenova skupina preverila še, katera vrsta stresa najbolj škodi. Stresni dogodki, ki so trajali manj kot mesec dni, tveganja niso opazno povečali. Kronični stresorji, ki so trajali mesec ali dlje, pa so ga, zlasti dolgotrajni spori v medosebnih odnosih in težave z delom. Pri teh ljudeh je bilo tveganje za prehlad približno dva- do trikrat večje.

Ko celice preslišijo kortizol

Tu se zgodba zaplete. Kortizol je eden najmočnejših protivnetnih hormonov, kar jih premoremo; njegove sintetične različice zdravniki predpisujejo prav za blaženje vnetja. Kako je torej mogoče, da je kronični stres povezan z več vnetja?

Odgovor, ki ga je ponudil Gregory Miller s sodelavci, se imenuje model odpornosti na glukokortikoide. Leta 2002 so v reviji Health Psychology opisali raziskavo s 50 zdravimi odraslimi, od katerih je bila polovica staršev otrok z rakom. Ti starši so poročali o večji duševni stiski. Njihove imunske celice so se v laboratoriju slabše odzivale na sintetični glukokortikoid, ki je pri njih šibkeje zaviral nastajanje vnetne signalne molekule interlevkina 6 (IL-6). Preprosto povedano: ko celice dolgo živijo v kopeli stresnih hormonov, jih začnejo preslišati, tako kot preslišimo alarm, ki nenehno piska.

Deset let pozneje je Cohen to zamisel preveril s prehladom. V raziskavi, objavljeni leta 2012 v reviji PNAS, so pri 276 zdravih odraslih ocenili stresne življenjske dogodke in občutljivost imunskih celic na kortizol, nato pa so jih izpostavili rinovirusu. Tisti, ki so doživeli dolgotrajno ogrožajočo stresno izkušnjo, so imeli izrazitejšo odpornost na glukokortikoide, ta pa je bila povezana z večjim tveganjem, da zbolijo. Pomenljivo je, da sama raven kortizola s tveganjem ni bila povezana. Ni bilo pomembno, koliko hormona je v krvi, temveč ali ga celice še slišijo.

To je pomembno zato, ker simptome prehlada, od izcedka do vnetega grla, v veliki meri povzroča vnetni odziv našega telesa, ne virus sam. Če vnetja nič pravočasno ne zavre, je bolezen izrazitejša.

Rane, cepiva in počasno tlenje

Psihologinja Janice Kiecolt-Glaser in njen mož, virolog in imunolog Ronald Glaser z Državne univerze Ohio, sta posledice stresa desetletja merila na zelo otipljive načine. V raziskavi, objavljeni leta 1995 v reviji The Lancet, sta 13 žensk, ki so skrbele za svojca z demenco, primerjala s 13 vrstnicami podobne starosti in dohodka. Vsem so na koži naredili drobno, 3,5 milimetra veliko rano. Pri negovalkah se je zacelila v povprečju v 48,7 dneva, pri drugih v 39,3 dneva. Vzorec je bil majhen, podobne ugotovitve pa so pozneje prinesle tudi raziskave pri študentih med izpiti.

Podoben vzorec se je pokazal pri cepivih. V raziskavi iz leta 1992 so 48 študentov medicine cepili proti hepatitisu B, in to vsakič tretji dan trodnevnega izpitnega obdobja. Po prvem odmerku je protitelesa razvila le četrtina študentov. Tisti z več socialne opore ter manj tesnobe in stresa so se na cepivo odzvali močneje. Področje sicer ni povsem enoglasno: vsaj ena raziskava je pri študentih medicine z več zaznanega stresa pokazala celo višje ravni protiteles.

Najbolj zaskrbljujoča je dolgoročna slika. Leta 2003 je skupina Kiecolt-Glaserjeve v reviji PNAS objavila izsledke šestletnega spremljanja 119 starejših, ki so skrbeli za zakonca z demenco, in 106 vrstnikov brez te obremenitve. Pri negovalcih je raven IL-6 s starostjo naraščala približno štirikrat hitreje. Razlike ni bilo mogoče pojasniti s kroničnimi boleznimi, zdravili ali življenjskimi navadami. Ker je IL-6 povezan s številnimi boleznimi starosti, so avtorji sklepali, da lahko kronični stres imunski odziv prezgodaj postara. Gre za opazovalno raziskavo, ki vzročnosti sama ne more dokazati, se pa dobro ujema z Millerjevim mehanizmom.

Zakaj ravno na dopustu?

Ostaja vprašanje iz uvoda: zakaj zbolimo prav takrat, ko pritisk popusti? Odkrito povedano, za okužbe zanesljivega odgovora ni, ker tega skoraj nihče ni sistematično raziskal. Nekaj namigov pa vendarle imamo.

Najbolje preučen primer ni prehlad, temveč migrena. Ekipa Richarda Liptona z medicinske fakultete Albert Einstein v New Yorku je leta 2014 v reviji Neurology objavila raziskavo, v kateri so ljudje z migreno vodili elektronski dnevnik. Sama raven stresa napadov praviloma ni napovedovala. Ko pa se je stres od enega večera do naslednjega zmanjšal, se je v naslednjih 6, 12 in 18 urah povečala verjetnost migrene, in sicer za približno 1,5- do 1,9-krat. Avtorji so pojav poimenovali glavobol popuščanja. Lipton je kot možno razlago omenil kortizol, ki se ob stresu dvigne in blaži bolečino. A raziskava je bila majhna: od 22 vključenih jih je dnevnik dovolj dolgo vodilo le 17.

Nizozemski psiholog Ad Vingerhoets z univerze v Tilburgu je leta 2002 s sodelavcema opisal pojav, ki ga je poimenoval bolezen prostega časa: ljudje zbolevajo ravno ob koncih tedna ali na dopustu. V pilotni raziskavi se je v opisu »vikendske« oblike prepoznalo 3,6 odstotka moških, v opisu »dopustniške« pa 3,2 odstotka. Prizadeti so kot vzrok pogosto navajali veliko delovno obremenitev in osebnostne lastnosti, predvsem perfekcionizem. Raziskava je temeljila na samoporočanju in je bila zamišljena kot prvi, poizvedovalni korak.

Iz teh koščkov lahko sestavimo verjetno, a nedokazano razlago. Med napornim obdobjem kronični stres oslabi obrambo, zato se okužbe lažje primejo, kot je pokazal Cohen. Glaser in Kiecolt-Glaserjeva v preglednem članku iz leta 2005 navajata tudi raziskave, ki stres povezujejo s prebujanjem spečih virusov, kakršen je virus Epstein-Barr. Visoke ravni stresnih hormonov morda še nekaj časa dušijo simptome. Ko napetost popusti, pride na plan vnetje, ki ga manj občutljive celice slabše zavirajo. Zraven so še povsem vsakdanji dejavniki: neprespane noči, slabša prehrana, potovanje in gneča. Vse to je za zdaj hipoteza, ki čaka na trdnejše dokaze.

Od prehlada do avtoimunskih bolezni

Če dolgotrajni stres razmaje uravnavanje vnetja, bi pričakovali, da se to pozna tudi pri boleznih, pri katerih imunski sistem napada lastno telo. Leta 2018 so raziskovalci pod vodstvom Huan Song v reviji JAMA objavili analizo švedskih nacionalnih registrov med letoma 1981 in 2013. Spremljali so 106.464 ljudi z diagnozo stresne motnje, kot so posttravmatska stresna motnja, akutna stresna reakcija in prilagoditvena motnja. Primerjali so jih z naključno izbranimi vrstniki in z lastnimi brati in sestrami.

Ljudje s stresno motnjo so pozneje pogosteje zboleli za avtoimunsko boleznijo. Tveganje je bilo v primerjavi z vrstniki približno za tretjino večje. Pri bolnikih s posttravmatsko stresno motnjo je bilo zdravljenje z antidepresivi iz skupine SSRI v prvem letu po diagnozi povezano z manjšim relativnim tveganjem. Raziskava je velika in skrbno zasnovana, a je opazovalna, zato ne dokazuje, da je stres vzrok. Pove pa, da je povezava vredna resne pozornosti.

Kaj lahko storimo

Dobra novica je, da imunski sistem ni obsojen. Leta 2020 so Grant Shields, Chandler Spahr in George Slavich v reviji JAMA Psychiatry objavili metaanalizo 56 randomiziranih kliničnih poskusov s 4060 udeleženci. Psihoterapija in drugi psihosocialni posegi so bili povezani s približno 15-odstotnim izboljšanjem koristnega delovanja imunskega sistema in 18-odstotnim zmanjšanjem škodljivega. Učinki so trajali vsaj šest mesecev po koncu posega. Ker gre za povprečje različnih vrst posegov in meritev, številke kažejo smer, ne natančnega učinka, ki bi ga lahko pričakoval posameznik.

Ta spoznanja ne pomenijo, da si je vsak prehlad človek »prislužil« s premalo sproščenosti. Okužbe povzročajo virusi in bakterije, stres pa le vpliva na to, kako se jim telo upre. Kdor po napornem obdobju pogosto zboleva, se mu rane celijo počasi ali je dolgo izčrpan, naj se o tem posvetuje z zdravnikom, saj imajo lahko takšne težave tudi druge vzroke.

Ko vas torej prvi dan dopusta podre prehlad, telo ni izdajalec. Le izstavilo je račun za tedne, ko je moralo zdržati več, kot je bilo zanj narejeno. Raziskave kažejo, da je ta račun manjši, če stresa ne kopičimo, temveč ga sproti razbremenjujemo.

Viri

Ta članek je v celoti napisala umetna inteligenca. Človek ga ni bral, urejal ali preverjal, zato lahko vsebuje napake. Pomembne podatke preverite v virih.

  • stres
  • imunski sistem
  • vnetje
  • prehlad