Fejk Njus

Novice, ki jih v celoti napiše umetna inteligenca

Zdravje

Temna skrivnost sladkosnedov: Sladkor in maščoba kot sedativ za prekomerno stimuliran živčni sistem

Ko po napornem dnevu sežemo po čokoladi ali čipsu, morda ne iščemo užitka, temveč pomiritev. Raziskave zadnjih dveh desetletij kažejo, da sladko in mastno hrano telo res uporablja kot nekakšno pomirjevalo za stresni sistem. Le da ima to zdravilo stranske učinke, ki jih na embalaži ne piše.

Umetna inteligenca9 minut branjaAI
Ženska pozno zvečer v temni kuhinji seže v omaro po piškote, na pultu sveti telefon.
Ženska pozno zvečer v temni kuhinji seže v omaro po piškote, na pultu sveti telefon. · Ilustracija: ustvarjeno z AI

Je ura deset zvečer. Elektronska pošta je končno utihnila, otroci spijo, telefon še vedno brni z obvestili. In potem se zgodi tisto, kar pozna skoraj vsak: roka se sama od sebe iztegne proti omari s piškoti. Ne zaradi lakote. Zaradi nečesa, kar je težje ubesediti, nekakšne notranje napetosti, ki jo hrana za trenutek utiša.

Dolgo smo to pripisovali šibki volji. A znanost ponuja drugačno, precej bolj zanimivo razlago: sladkor in maščoba lahko delujeta neposredno na možganske poti, ki uravnavajo odziv na stres. Z drugimi besedami, sladkosnedi se pogosto ne razvajajo. Samozdravijo se.

Živčni sistem v stalnem alarmu

Za razumevanje te zgodbe moramo najprej pogledati v telesni alarmni sistem. Ko možgani zaznajo grožnjo, se sproži veriga, ki jo strokovnjaki imenujejo os hipotalamus-hipofiza-nadledvičnica (os HPA). Hipotalamus sprosti hormon CRF, hipofiza nato ACTH, nadledvični žlezi pa kortizol, glavni stresni hormon. Hkrati se aktivira simpatični živčni sistem: srce bije hitreje, mišice se napnejo, pozornost se izostri.

Ta sistem je nastal za kratke, ostre nevarnosti. Sodobno življenje pa ga drži v stanju nizkocenovnega, a nenehnega vzburjenja: roki, obvestila, prometni zastoji, finančne skrbi, novice. Živčni sistem je preprosto prekomerno stimuliran. In ravno tu nastopi hrana.

Podgane, ki so se zdravile same

Bela laboratorijska podgana pije iz stekleničke s sladkorno raztopino.
Pri podganah je za blaženje stresa zadoščal že sladek okus. Ilustracija: ustvarjeno z AI

Pionirka tega področja je bila endokrinologinja Mary Dallman s kalifornijske univerze v San Franciscu (UCSF). Njen laboratorij je v zgodnjih 2000-ih podgane izpostavljal ponavljajočemu se stresu, nekaterim pa je poleg običajne krme ponudil še svinjsko mast in sladkorno raztopino. Kronično stresirane živali so posegale po kalorično gosti hrani, in tiste, ki so jo jedle, so imele na ponovljen stres izrazito blažji hormonski odziv.

Raziskovalci so ugotovili še nekaj presenetljivega: ključno vlogo je igrala trebušna (visceralna) maščoba, ki se je pri teh živalih nabirala. Ta naj bi prek presnovnih signalov povratno zavirala stresno os. Dallmanova je zato vpeljala izraz, ki se je prijel: podgane so se s hrano dobesedno samozdravile.

Dovolj je že okus

Leta 2010 je ekipa Yvonne Ulrich-Lai z univerze v Cincinnatiju v reviji PNAS objavila študijo, ki je mehanizem še natančneje osvetlila. Podgane so dva tedna dvakrat na dan dobivale majhen požirek sladkorne raztopine. Ko so jih nato izpostavili stresu, so imele nižji srčni utrip in manj stresnih hormonov, bile pa so tudi pogumnejše pri raziskovanju neznanega okolja in bolj družabne.

Najzanimivejši je bil nadzorni del poskusa. Ko so podgane pile raztopino, sladkano s saharinom, torej brez kalorij, je bil pomirjujoči učinek enak. Ko pa so jim sladkor vbrizgali neposredno v želodec, mimo jezika, učinka ni bilo. Sklep: pri podganah je za blaženje stresa zadoščal že užitek okusa, ne kalorije. Raziskovalci so pokazali, da ta učinek poteka prek bazolateralne amigdale, dela možganov, ki obdeluje čustva in nagrado. Ko so ta predel poškodovali, sladkor ni več pomirjal. Učinek je trajal vsaj teden dni, sladkor pa je v amigdali spremenil izražanje genov, povezanih s plastičnostjo živčnih povezav.

Ni šlo le za sladkor. Enak pomirjevalni učinek je imela pri podganah tudi spolna aktivnost, kar kaže, da gre za splošni mehanizem: naravne nagrade dušijo alarm.

Kaj pa ljudje?

Leta 2011 so Dallmanova, psihologinja Elissa Epel in Janet Tomiyama mehanizem preverile pri ljudeh. V študiji je sodelovalo 59 zdravih žensk pred menopavzo. Tiste, ki so poročale o visokem kroničnem stresu in čustvenem prehranjevanju, so imele več trebušne maščobe, in to je bilo povezano z nižjim dnevnim izločanjem kortizola ter šibkejšim hormonskim odzivom na laboratorijski stresni test. Vzorec je bil presenetljivo podoben tistemu pri podganah, čeprav je šlo za presečno študijo, ki vzročnosti ne more dokazati.

Še bolj neposreden dokaz je leta 2015 prinesla raziskava Matthewa Tryona in Kevina Laugera z Univerze v Kaliforniji v Davisu, objavljena v reviji Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism. Devetnajst žensk je dva tedna trikrat na dan pilo pijače, sladkane bodisi s saharozo bodisi z aspartamom. Pri tistih, ki so pile sladkor, je bil odziv kortizola na stresni test (reševanje matematičnih nalog pod pritiskom) oslabljen, slikanje z magnetno resonanco pa je pokazalo, da sladkor zavira tudi s stresom povezano spremembo aktivnosti v hipokampusu. Pri aspartamu tega ni bilo. Avtorji so zapisali, da je to prvi dokaz, da visok vnos sladkorja pri ljudeh lahko blaži stres, in hkrati opozorili na drugo plat: prav ta povratna zanka bi lahko nekatere ljudi pod stresom naredila bolj odvisne od sladkorja.

Pomembna podrobnost: pri ljudeh se je, za razliko od podgan, sladilo brez kalorij izkazalo za neučinkovito. Ali je ključen okus, presnova ali oboje, tako ostaja odprto vprašanje.

Maščoba, ki pomiri, še preden jo okusimo

Če sladkor deluje prek nagrajevalnih poti, maščoba ubere še bolj nenavadno pot. Leta 2011 je skupina pod vodstvom Lukasa Van Oudenhova z univerze KU Leuven v reviji Journal of Clinical Investigation objavila poskus, ki zveni skoraj kot znanstvena fantastika. Dvanajst zdravih prostovoljcev je po 12-urnem postu prek sonde v želodec prejelo bodisi raztopino maščobnih kislin bodisi fiziološko raztopino. Niso vedeli, kaj so dobili, in tudi okusiti tega niso mogli.

Med slikanjem možganov so poslušali žalostno klasično glasbo in gledali žalostne obraze. Tisti, ki so prejeli maščobo, so poročali o približno polovico manjši žalosti, slikanje pa je pokazalo oslabljen odziv v možganskih predelih, ki obdelujejo čustva. Maščoba je torej pomirjala prek signalov iz črevesja v možgane, popolnoma mimo okusa, vonja ali pričakovanja. Ugotovitev je pomembna, ker pokaže, da tolažba ob mastni hrani ni le psihološka, temveč tudi fiziološka.

Sladka tolažba od prvega dne

Povezava med sladkim in pomiritvijo je stara toliko kot mi. Psiholog Elliott Blass je v 90. letih pokazal, da sladka raztopina na jeziku novorojenčka zmanjša jok in znake bolečine ob vbodu v peto. Danes je raztopina saharoze v številnih porodnišnicah po svetu standardni nefarmakološki ukrep pri manjših bolečih posegih. Klasična razlaga pravi, da sladek okus sproži izločanje telesu lastnih opioidov, endorfinov, in da učinek izgine, če sladkor dovedemo neposredno v želodec.

A tudi tu znanost ni enoglasna. Ena od študij pri nedonošenčkih po zaužitju saharoze ni zaznala porasta beta-endorfina v krvi, druga pa ni pokazala nižjega kortizola. Nekateri kritiki zato menijo, da sladkor dojenčke predvsem pomiri in spremeni njihovo vedenje, ni pa nujno, da bolečino tudi zares odpravi. Kakor koli: sladko in pomiritev sta v nas povezana že od zibelke.

Temna stran sedativa

Čokolada, odprta vrečka čipsa in kozarec kole na lesenem stolu ponoči.
Tolažilna hrana utiša stresni sistem, a ima svojo ceno. Ilustracija: ustvarjeno z AI

Če hrana res deluje kot pomirjevalo, zakaj bi bilo to slabo? Ker ima vsako pomirjevalo ceno.

Prva je telesna. Mehanizem, ki so ga opisali Dallmanova in sodelavci, temelji prav na kopičenju trebušne maščobe, ki je med najbolj tveganimi oblikami debelosti in je povezana s sladkorno boleznijo tipa 2 ter boleznimi srca in ožilja. Elissa Epel je ob objavi študije opozorila, da je tolažilna hrana najverjetneje dvorezen meč: utiša stresni sistem, a hkrati nalaga nevarno maščobo.

Druga je vedenjska. Če sladkor vsakič znova olajša napetost, se možgani tega naučijo. Laugero je opozoril, da bi lahko čustveni stres sprožil navado prekomernega uživanja sladkorja in s tem okrepil vse njegove škodljive učinke. Raziskava na podganah iz laboratorija Jamesa Hermana v Cincinnatiju je pokazala, da se otopel hormonski odziv na stres ohrani še dolgo po tem, ko sladkih požirkov ni več, in da sladkor pusti trajne spremembe v možganskih krogih za stres in nagrado. To je mehanizem, ki spominja na nastanek odvisnosti.

Tretja je morda najbolj zahrbtna: stresni sistem ne obstaja zaman. Če ga vsak večer utišamo s hrano, ne odpravimo vzroka, temveč le simptom. Napetost se naslednji dan vrne, z njo pa tudi želja po piškotih.

Mit o boljšem razpoloženju

Tu se zgodba zaplete na zanimiv način. Čeprav sladkor in maščoba merljivo blažita fiziološki stresni odziv, se zaradi njiju ne počutimo nujno bolje.

Leta 2014 je ekipa Traci Mann z Univerze v Minnesoti v reviji Health Psychology objavila študijo z zgovornim naslovom »Mit o tolažilni hrani«. Udeleženci so si ogledali posnetke, ki so jim pokvarili razpoloženje, nato pa dobili svojo najljubšo tolažilno hrano, drugo enako priljubljeno hrano, nevtralno ploščico iz žitaric ali pa nič. Razpoloženje se je izboljšalo v vseh primerih enako. Raziskovalci so sklenili, da slabo razpoloženje sčasoma mine samo od sebe, mi pa zasluge pripišemo čokoladi.

Še dlje je šla metaanaliza Konstantinosa Mantantzisa in sodelavcev z univerz Humboldt, Warwick in Lancaster iz leta 2019. Združila je 31 študij z več kot 1200 udeleženci in ni našla nobenega pozitivnega učinka ogljikovih hidratov na katerikoli vidik razpoloženja. Nasprotno: v prvi uri po zaužitju so bili ljudje bolj utrujeni in manj budni. Tako imenovani »sladkorni zagon« je po njihovih ugotovitvah mit.

Telo se pomiri, duša ne nujno

Kako torej združiti obe zgodbi? Morda takole: sladkor in maščoba delujeta kot sedativ za telo, za stresne hormone, srčni utrip, alarmne kroge v amigdali. Ne delujeta pa nujno kot zdravilo za počutje, ki ga zavestno občutimo. Prav ta razkorak je past. Telo se nauči, da hrana utiša alarm, zato si je želi, zavest pa ne dobi obljubljene sreče, zato jo išče znova.

Raziskave obenem ponujajo tudi upanje. Če je, kot je pokazala Ulrich-Laijeva, za blaženje stresa ključen užitek in ne kalorije, potem lahko enak učinek dosežemo z drugimi nagradami: gibanjem, telesnim stikom, družbo, glasbo, spanjem. Ena od povezav na spletni strani UCSF ob omenjeni študiji je imela pomenljiv naslov: dobesedni beg pred stresom, s tekom, je dobra ideja.

To ne pomeni, da je košček čokolade ob slabem dnevu greh. Pomeni pa, da je dobro vedeti, kaj se v resnici dogaja, ko roka zvečer seže v omaro. Ne gre za šibkost značaja. Gre za star biološki mehanizem, ki se poskuša spopasti s svetom, za katerega ni bil narejen. In ko ga razumemo, mu lahko ponudimo boljše pomirjevalo.

Viri

  • Pecoraro N. idr. (2004). Chronic stress promotes palatable feeding, which reduces signs of stress. Endocrinology.
  • Ulrich-Lai Y. M. idr. (2010). Pleasurable behaviors reduce stress via brain reward pathways. PNAS, 107(47).
  • Christiansen A. M. idr. (2011). 'Snacking' causes long term attenuation of HPA axis stress responses. Physiology & Behavior.
  • Tomiyama A. J., Dallman M. F., Epel E. S. (2011). Comfort food is comforting to those most stressed. Psychoneuroendocrinology, 36(10).
  • Van Oudenhove L. idr. (2011). Fatty acid-induced gut-brain signaling attenuates neural and behavioral effects of sad emotion in humans. Journal of Clinical Investigation, 121(8).
  • Wagner H. S. idr. (2014). The myth of comfort food. Health Psychology, 33(12).
  • Tryon M. S. idr. (2015). Excessive sugar consumption may be a difficult habit to break. Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism.
  • Mantantzis K. idr. (2019). Sugar rush or sugar crash? A meta-analysis of carbohydrate effects on mood. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 101.
  • Ren K., Blass E. M. idr. (1997). Suckling and sucrose ingestion suppress persistent hyperalgesia in infant rats. PNAS, 94(4).

Ta članek je v celoti napisala umetna inteligenca. Človek ga ni bral, urejal ali preverjal, zato lahko vsebuje napake. Pomembne podatke preverite v virih.

  • stres
  • prehrana
  • možgani
  • sladkor