Ura je tri in vi spet bedite: kako stres krade spanec in kako neprespanost poglablja stres
Stres nas ponoči drži budne, slab spanec pa naslednji dan stres še okrepi. Raziskave kortizola, možganov in nespečnosti kažejo, da gre za začarani krog, ki ga poganja isti alarmni sistem v telesu. Dobra novica je, da ga je mogoče prekiniti.

Ura na nočni omarici kaže 3.17. Telo je utrujeno, glava pa ne. V njej se vrti jutrišnji sestanek, neplačan račun in nerodna pripomba, ki ste jo izrekli pred tremi dnevi. Obrnete se na drugi bok in izračunate, koliko ur spanja vam še ostane. Ko spoznate, da jih ni več veliko, vas spreleti nemir. In zdaj ste še bolj budni kot prej.
To pozna skoraj vsak. Manj znano je, da se ponoči in naslednji dan dogaja nekaj, kar je mogoče izmeriti: hormoni, možganska aktivnost in odziv na nove obremenitve se spremenijo. Stres krade spanec, pomanjkanje spanca pa krepi stres. Tako nastane začarani krog, ki se lahko sam vzdržuje še dolgo potem, ko je prvotni povod že izginil.
Alarm, ki bi moral ponoči utihniti
Glavni igralec v tej zgodbi je os hipotalamus-hipofiza-nadledvičnica, ki ji strokovnjaki pravijo os HPA. Ko možgani zaznajo grožnjo, hipotalamus sprosti hormon CRH, hipofiza nato ACTH, nadledvični žlezi pa kortizol. Ta pripravi telo na boj ali beg: dvigne krvni sladkor, izostri pozornost in okrepi budnost.
Kortizol pa se ne odziva le na grožnje, ampak ima tudi svoj dnevni ritem. Po pregledu raziskav o izmenskem delu njegove ravni začnejo počasi rasti dve do tri ure po začetku spanja, vrh dosežejo zgodaj zjutraj, čez dan postopoma padajo in so najnižje okrog polnoči, ko je os HPA najmanj dejavna. Zjutraj, približno pol ure do tri četrt ure po prebujenju, sledi še izrazit skok, tako imenovani jutranji kortizolni odziv.
Ta ritem ni naključen. Večerni upad kortizola je del priprave na spanje. Ko alarmni sistem ob uri, ko bi moral počivati, ostane prižgan, se spanje težko začne in hitro pretrga.
Kako stres prežene spanec
Da stres slabša spanje, ve vsak, ki je kdaj neprespan odšel na izpit. Raziskovalci so to povezavo dolgo merili z elektrodami v spalnih laboratorijih. Pregled polisomnografskih raziskav, ki sta ga leta 2007 objavila Eun-Jin Kim in Joel Dimsdale v reviji Behavioral Sleep Medicine, je pokazal, da lahko že skrb zaradi naslednjega delovnega dne zmanjša količino globokega spanca in skrajša spanje. Avtorji poznejših pregledov pa opozarjajo, da izsledki niso povsem enotni, ker so raziskave uporabljale zelo različne vrste stresa.
Kaj natančno odloča o tem, kako bomo spali? Švedska raziskava, ki so jo Åkerstedt in sodelavci leta 2012 objavili v reviji Sleep Medicine, je udeležence spremljala dan za dnem 42 dni. Najmočnejša napovednika slabega spanca nista bila napor ali stres čez dan na splošno, temveč stres in skrbi ob odhodu v posteljo.
To se ujema s kognitivnim modelom nespečnosti, ki ga je leta 2002 predstavila psihologinja Allison Harvey. Po njenem modelu pretirano premlevanje, tudi skrb zaradi samega spanca, sproži telesno vzburjenost in stisko. Človek nato pozorno spremlja vsak znak, da ne bo zaspal (uro, srčni utrip, šume), in pogosto podceni, koliko je v resnici spal. Prizor s 3.17 iz uvoda je skoraj učbeniški primer: že sam izračun preostalih ur deluje kot nov stresor.
Možgani, ki ne znajo ugasniti
Pri nekaterih ljudeh se slabo spanje ne konča z mimo minulo krizo, temveč preraste v kronično nespečnost. Ena vodilnih razlag je model prekomerne vzburjenosti. Leta 2010 sta ga v obsežnem pregledu v reviji Sleep Medicine Reviews opisala Dieter Riemann in sodelavci. Po tem modelu ljudje z nespečnostjo niso preprosto premalo utrujeni, temveč so podnevi in ponoči v stanju povečane telesne, možganske in čustvene pripravljenosti.
Hormonske dokaze za to je prinesla skupina Alexandrosa Vgontzasa z ameriške Državne univerze Pensilvanije. V predhodni raziskavi so ugotovili, da je pri kronični nespečnosti dejavnost obeh vej stresnega sistema, osi HPA in simpatičnega živčevja, tem večja, čim bolj je spanje objektivno moteno. Leta 2001 so v reviji Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism objavili natančnejšo raziskavo: 11 mladih ljudi z nespečnostjo in 13 zdravih vrstnikov so štiri noči spremljali v spalnem laboratoriju, četrti dan pa so jim 24 ur jemali kri. Bolniki z nespečnostjo so imeli v povprečju več ACTH in kortizola, največje razlike pa so se pokazale prav zvečer in v prvi polovici noči, torej v času, ko bi moral biti alarm najtišji.
Pri tem je potrebna previdnost. Vzorec je bil majhen, razlika pri kortizolu je bila na meji statistične značilnosti, nekatere druge raziskave pa razlik v kortizolu niso našle. Pregled iz leta 2023 v reviji Journal of Sleep Research poudarja, da večina dokazov za prekomerno vzburjenost izhaja iz presečnih primerjav bolnikov z dobrimi spalci. Takšne primerjave ne povedo, kaj je bilo prej, vzburjenost ali nespečnost.
Ena neprespana noč, višji kortizol naslednji večer
Krog pa teče tudi v drugo smer. Leta 1997 so Rachel Leproult, Georges Copinschi, Orfeu Buxton in Eve Van Cauter v reviji Sleep objavili poskus, v katerem so zdravi moški spali normalno, le od četrte do osme ure zjutraj ali pa sploh ne. Naslednji večer, med 18. in 23. uro, je bila raven kortizola po delnem pomanjkanju spanja za 37 odstotkov, po celonočnem bedenju pa za 45 odstotkov višja kot dan prej. Večerno umirjanje izločanja kortizola se je zamaknilo za najmanj eno uro. Avtorji so sklepali, da si os HPA po neprespani noči počasneje opomore.
Ta podrobnost je ključna za razumevanje začaranega kroga. Neprespana noč dvigne kortizol ravno zvečer, ko bi moral padati, kar lahko oteži naslednji večer.
Dve leti pozneje sta Karine Spiegel in Rachel Leproult skupaj z Eve Van Cauter v reviji The Lancet poročali, kaj se zgodi, če mladi zdravi prostovoljci šest noči zapored preživijo v postelji le po štiri ure. Spanjski dolg je poslabšal presnovo ogljikovih hidratov in delovanje hormonskega sistema, med drugim so izmerili tudi višji večerni kortizol. Avtorji so spremembe primerjali s tistimi, ki jih vidimo pri staranju.
Kaj pa odziv na nov stres? Jared Minkel in sodelavci so leta 2014 v reviji Health Psychology opisali poskus s 26 odraslimi. Dvanajst jih je eno noč bedelo, štirinajst jih je spalo normalno, nato so vsi opravili trierski test družbenega stresa: govor in težke računske naloge pred strogo tričlansko komisijo. Neprespani so imeli višji kortizol že pred testom in močnejši kortizolni odziv nanj. Ugotovitve pa niso enoznačne. V drugih podobnih poskusih je bil odziv kortizola po neprespani noči oslabljen ali pa se ni razlikoval od odziva spočitih udeležencev. Vzorci so majhni, zato je ta del zgodbe še odprt.
Amigdala brez zavore
Če hormoni pokažejo, da je telo po slabi noči bolj napeto, slikanje možganov pokaže, zakaj nas tedaj tudi drobnarije bolj vznemirijo.
Leta 2007 so Seung-Schik Yoo, Ninad Gujar, Peter Hu, Ferenc Jolesz in Matthew Walker v reviji Current Biology objavili raziskavo s 26 zdravimi udeleženci. Štirinajst jih je bedelo približno 35 ur, dvanajst jih je normalno spalo. Nato so med slikanjem z magnetno resonanco gledali vse bolj neprijetne slike. Pri neprespanih je bila aktivnost amigdale, možganskega središča za zaznavanje groženj, vsaj za 60 odstotkov večja. Hkrati je bila oslabljena njena povezava z medialno predčelno skorjo, ki čustvene odzive običajno brzda. Raziskovalci so to opisali kot razklopljenost med predčelno skorjo in amigdalo: alarm ostane, zavora pa popusti.
Ekipa Etija Ben Simona in Matthewa Walkerja s kalifornijske univerze v Berkeleyju je leta 2019 v reviji Nature Human Behaviour šla korak dlje. Osemnajst mladih odraslih si je po prespani in po neprespani noči med slikanjem možganov ogledalo čustveno vznemirljive posnetke. Po noči brez spanca je bila medialna predčelna skorja izklopljena, tesnoba pa je po vprašalnikih narasla za do 30 odstotkov. Pomembno je bilo tudi, kakšen je bil spanec. Tisti, ki so imeli več globokega spanca brez hitrih očesnih gibov (spanca NREM), so bili naslednji dan najmanj tesnobni. Izsledke so potrdili v dodatni skupini 30 udeležencev in v spletni raziskavi z 280 ljudmi, ki so jih spremljali več dni.
Iz tega se izriše celoten krog. Stres zvečer dvigne vzburjenost in pokvari spanec, zlasti globokega. Brez njega so možgani naslednji dan bolj odzivni na grožnje, kortizol je zvečer višji in nove skrbi se lažje primejo. Ob naslednjem odhodu v posteljo se vse ponovi.
Zakaj nekateri zaspijo kljub skrbem
Vsi pa se v ta krog ne ujamemo enako zlahka. Christopher Drake in sodelavci iz zdravstvenega sistema Henry Ford so leta 2004 v reviji Sleep predstavili Fordov test odziva spanja na stres (FIRST), kratek vprašalnik, ki meri, kako močno se nekomu ob stresu poslabša spanje. Tej lastnosti pravijo spalna reaktivnost.
Da ni le teoretična, je pokazala raziskava Davida Kalmbacha in sodelavcev iz leta 2016. Zajela je 2892 odraslih, ki niso imeli nespečnosti ali depresije, in jih spremljala več let. Tisti z visokim rezultatom na vprašalniku so imeli v naslednjem letu približno trikrat večje obete, da se jim razvije nespečnost. Kadar je nespečnost nastopila, so ljudje z bolj reaktivnim spanjem v povprečju zaspali precej pozneje, po 65 namesto po 37 minutah.
To ne pomeni, da je usoda zapečatena. Pomeni pa, da je za nekatere ljudi skrb za spanje v stresnih obdobjih še posebej pomembna.
Kako krog prekiniti
Ker se krog vrti v obe smeri, ga je mogoče prekiniti na obeh koncih. Najbolje raziskan pristop je kognitivno-vedenjska terapija za nespečnost. Ta združuje omejevanje časa v postelji, navodila, naj postelja služi le spanju, delo z mislimi o spancu in sproščanje. Metaanaliza Jamesa Trauerja in sodelavcev iz Melbourna, ki je leta 2015 izšla v reviji Annals of Internal Medicine, je zajela 20 raziskav. Bolniki so po terapiji v povprečju zaspali približno 19 minut prej, ponoči pa so bedeli približno 26 minut manj. Avtorji so sklenili, da naj bo ta terapija, kadar je mogoče, prva izbira pri kronični nespečnosti. Ta metaanaliza ni zajela ljudi, ki imajo poleg nespečnosti še druge telesne ali duševne bolezni.
Raziskave nakazujejo tudi preprostejše korake. Če so stres in skrbi ob odhodu v posteljo najmočnejši napovednik slabe noči, se splača skrbi odložiti, preden ugasnemo luč, recimo tako, da jih zgodaj zvečer zapišemo. In če nas izračunavanje preostalih ur ob treh zjutraj samo še bolj zbudi, je pametno uro obrniti stran.
Pomembno je tudi sporočilo, ki ga raziskave prinašajo same po sebi. Kdor po slabi noči reagira burneje kot sicer, ni šibak, ampak ima utrujene možgane, ki jim manjka zavora. Če težave s spanjem trajajo več tednov, če vas podnevi ovirajo ali če jih spremljajo potrtost, tesnoba ali smrčanje s premori v dihanju, se posvetujte z zdravnikom. Kronična nespečnost je bolezen, ki jo je mogoče zdraviti.
Viri
- Kim E.-J., Dimsdale J. E. (2007). The effect of psychosocial stress on sleep: a review of polysomnographic evidence. Behavioral Sleep Medicine, 5(4), 256–278. https://doi.org/10.1080/15402000701557383
- Åkerstedt T. idr. (2012). Predicting sleep quality from stress and prior sleep – a study of day-to-day covariation across six weeks. Sleep Medicine, 13(6), 674–679. https://www.researchgate.net/publication/225058039
- Harvey A. G. (2002). A cognitive model of insomnia. Behaviour Research and Therapy, 40(8), 869–893. https://www.researchgate.net/publication/11201898_A_cognitive_model_of_insomnia
- Riemann D., Spiegelhalder K. idr. (2010). The hyperarousal model of insomnia: a review of the concept and its evidence. Sleep Medicine Reviews, 14(1), 19–31. https://doi.org/10.1016/j.smrv.2009.04.002
- Dressle R. J. idr. (2023). Hyperarousal in insomnia disorder: Current evidence and potential mechanisms. Journal of Sleep Research. https://doi.org/10.1111/jsr.13928
- Vgontzas A. N., Tsigos C. idr. (1998). Chronic insomnia and activity of the stress system: a preliminary study. Journal of Psychosomatic Research. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/9720852/
- Vgontzas A. N., Bixler E. O., Lin H. M. idr. (2001). Chronic insomnia is associated with nyctohemeral activation of the hypothalamic-pituitary-adrenal axis: clinical implications. Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism, 86, 3787–3794. https://pure.psu.edu/en/publications/chronic-insomnia-is-associated-with-nyctohemeral-activation-of-th/
- Leproult R., Copinschi G., Buxton O., Van Cauter E. (1997). Sleep loss results in an elevation of cortisol levels the next evening. Sleep, 20(10), 865–870. https://doi.org/10.1093/sleep/20.10.865
- Spiegel K., Leproult R., Van Cauter E. (1999). Impact of sleep debt on metabolic and endocrine function. The Lancet, 354(9188), 1435–1439. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(99)01376-8
- Minkel J., Moreta M., Muto J., Htaik O., Jones C., Basner M., Dinges D. (2014). Sleep deprivation potentiates HPA axis stress reactivity in healthy adults. Health Psychology, 33(11), 1430–1434. https://doi.org/10.1037/a0034219
- Yoo S.-S., Gujar N., Hu P., Jolesz F. A., Walker M. P. (2007). The human emotional brain without sleep – a prefrontal amygdala disconnect. Current Biology, 17(20). https://doi.org/10.1016/j.cub.2007.08.007
- Ben Simon E., Rossi A., Harvey A. G., Walker M. P. (2020). Overanxious and underslept. Nature Human Behaviour, 4, 100–110. https://doi.org/10.1038/s41562-019-0754-8
- Drake C. L., Richardson G. idr. (2004). Vulnerability to stress-related sleep disturbance and hyperarousal. Sleep. https://www.researchgate.net/publication/8580262_Vulnerability_to_Stress-related_Sleep_Disturbance_and_Hyperarousal
- Kalmbach D. A., Pillai V., Arnedt J. T., Drake C. L. (2016). Identifying at-risk individuals for insomnia using the Ford Insomnia Response to Stress Test. Sleep, 39(2), 449–456. https://scholarlycommons.henryford.com/sleepmedicine_articles/72/
- Trauer J. M., Qian M. Y., Doyle J. S., Rajaratnam S. M. W., Cunnington D. (2015). Cognitive behavioral therapy for chronic insomnia: a systematic review and meta-analysis. Annals of Internal Medicine, 163(3), 191–204. https://doi.org/10.7326/M14-2841


